V zadnjem času se vedno pogosteje pojavljajo razprave o pomanjkanju učnega uspeha med slovenskimi učenci, na kar starši hitro usmerjajo prste proti preobsežnemu učnemu načrtu, premajhnemu številu učiteljev in nizkim standardom. V resnici pa razloge za slabo uspešnost pogosto najdemo globlje – v družinskem okolju, predvsem v pritisku, ki ga starši nezavedno prenašajo na otroke. Ko dober uspeh že povzroča stisko v družini, je jasno, da sistem ni edini in morda sploh ne glavni krivec.
Kljub nasvetom in reformam – še vedno ostaja pritisk staršev
Kaj pomeni “slaba ocena” v očeh staršev?
Za nekatere starše je že ocena 3 znak neuspeha, mnogi pa menijo, da je ocena 2 nedopustna. Ko otrok prinese domov takšno oceno, se pogosto začnejo primerjati s sosedi, prijatelji in vrstniki, ki dosegajo lepe ocene. Sledijo pritiski, določanje posledic, več ur dodatnih prijav. Otrok pa se znajde v začaranem krogu občutkov krivde, strahu in samoomejevanja.
Učitelj kot tarča, a ne kot rešitelj
Učitelji se pogosto znajdejo na udaru, kadar učenci ne dosegajo pričakovanih rezultatov. A njihova odgovornost se konča tam, kjer se začne vpliv družinskega okolja. Če starši otroku vztrajno dopovedujejo, da so ocene, kot je trojka, nesprejemljive, in tega niso prepoznali že ob vpisu v šolo, potem vloga učitelja ni vzgojna, temveč predvsem osveščevalna.
Psihološki vpliv pretiranih pričakovanj
Strah pred neuspehom in demotivacija
Ko otrok svoje ocene dojema kot velik neuspeh, se ustvari občutek, da trdo delo ne prinaša rezultatov. Tako otroci pogosto hitreje obupajo, se izogibajo zahtevnejšim nalogam in se odpovejo raziskovanju.
Perfekcionizem kot tiha epidemija
Perfekcionizem se oblikuje postopoma. Otrok želi ustreči staršem in učiteljem, zato da bi se izognil razočaranju ali kazni. Hkrati pa se igra z mislijo, da če ne zmore, potem ni dober. Tak dvojni pritisk vodi v kronično tesnobo in stres.
Učitelji kot stičišče razumevanja in pomoči
Učitelji imajo priložnost, da delujejo kot svetovalci in oporniki – pod pogojem, da se preverijo dejavniki za neuspeh in se iščejo rešitve prek sodelovanja z družino. To pa zahteva odprt dialog med šolo in starši, kjer ni krivdnih točk, ampak usmerjen cilj: pomagati otroku napredovati.
Kaj mora narediti družba – predlogi sprememb
Komunikacijska preobrazba med šolo in starši
- Redni pogovori med starši in učitelji (ne šele ob prevelikih težavah).
- Vključevanje psihologa ali svetovalca v manjše šole, da se odzivnost poveča.
- Delavnice za starše, ki bodo predstavile, zakaj 3 res ni slaba ocena, ampak ena izmed možnosti učenja in napredovanja.
Šolski programi, ki spodbujajo mehke veščine
- Uvajanje programov za učni razvoj, ne le ponavljanja snovi.
- Mentorji ali tutorji, ki pomagajo učencem razumeti, zakaj ne komunicirajo s snovjo – in ne zgolj kopičijo točk.
- Sodelovanje med vrstniki, kjer bolj uspešni pomagajo tistim, ki imajo težave – ne kot kaznovalna, pač pa kot vzajemna pomoč.
Prestrukturiranje ocen
- Morda bi bil možen pošteni sistem “naprednih ciljev”, kjer je ocena 4 ali 5 nagrada za dodaten angažma, ocena 3 pa splošna zahteva sistema.
- Razdelitev ocene na tehnične in razvojne kriterije – ne le predmeta, ampak tudi procesa učenja.
Učitelji – ne krivci, pač pa partnerji
- Učitelji potrebujejo jasno podporo iz šolskega okolja in od staršev, ne preusmerjeno kritiko.
- Piko na i doda analiza uspešnosti učencev, ne le ocen.
- K njegovemu delu spada tudi psihološki pristop – veščine komuniciranja, empatije, vodenja.
- Ključ je v šolskem timskem duhu, kjer učitelji, pomočniki, starši in svetovalci skupaj delujejo kot podpora, ne kontrola.
Razprava o slovenskem šolstvu pogosto zatone v obtožbah o prekomernih zahtevah, premalo sposobnih učiteljih ali zastarelih učnih načrtih. Medtem pa se rešitev nahaja drugje – v prevrednotenju, kaj pomeni neodvisnost, napredek, uspeh. Ko starši otrokove ocene jemljejo kot osebni neuspeh, se sproži negativen vzorec vedenja in poudarka na rezultatih, ne na procesu.
Če želimo resnično izboljšati učni uspeh, moramo preusmeriti pozornost z ocenjevanja na razumevanje. 3 ne sme biti vir nelagodja, pač pa možnost za pogovor. Učitelji niso neučinkoviti, ampak del kompleksne mreže podpornih vlog. Ključ bo v sistemskih spremembah, ki dajejo prednost mehkim veščinam, pospešeno vključujejo starše in odpirajo prostor za krepitev otrokovega potenciala.
Premaknimo fokus z “kaj si mislijo drugi” na “kaj otrok res potrebuje”.
