Marsikateri vrtnar se vsako leto znova sooča z neprijetnim pojavom – pokanjem plodov. Na prvi pogled drobna razpoka pogosto pomeni, da bo sadež hitro začel gniti, privabljati žuželke ali izgubil svojo sočnost. Še bolj zaboli, ker se to navadno zgodi prav v času, ko se rdeči plodovi najbolj svetlikajo in obetajo poln okus.
A z nekaj premišljenimi pristopi lahko preprečite, da bi paradižniki razpokali, in tako poleti pobirali zdrave, čvrste in slastne plodove. Ta članek razkriva preverjene vrtnarske trike, s katerimi boste ohranili paradižnike celega videza in bogatega okusa do zadnje košare.
Zakaj paradižniki pokajo?
Veliko ljudi misli, da so za pokanje plodov krive zgolj vremenske muhe, a razlogov je več. Najpogosteje gre za hitro spremembo vsebnosti vode v rastlini. Če tla dolgo ostanejo suha, nato pa jih zalijemo obilno ali pade močnejši dež, se paradižniki napijejo vode, povrhnjica pa ne zmore slediti hitri rasti notranjosti plodu. Posledica so značilne radialne ali koncentrične razpoke.
Ob tem imajo nekaj besede tudi sorte. Nekatere so bolj občutljive, druge manj. Velik vpliv ima še način gnojenja, saj preveč dušika spodbuja bujno rast listja in plodov, lupina pa ostane nežna.
Kako zalivati, da ostanejo plodovi celi?
Enakomerna vlaga je zlato pravilo
Najpogostejši vzrok za pokanje so torej zalivalne »sunke«. Vrtnarji, ki se držijo rednega ritma, imajo praviloma bistveno manj težav. Paradižniki imajo radi stalno rahlo vlažna tla. Če so korenine navajene suše, nato pa dobijo obilico vode, se razmere hitro obrnejo v škodo sadežev.
Najboljša strategija je globinsko zalivanje dvakrat do trikrat tedensko, odvisno od vremena in tipa tal. Pri tem naj voda prodre do globine vsaj 20 centimetrov. Površinsko škropljenje, ki le navlaži zgornjo plast, pogosto naredi več škode kot koristi.
Mulčenje: zaščita pred izhlapevanjem
Slamnata zastirka ali plast posušene trave okoli paradižnikov pripomore, da se zemlja manj segreva in počasneje izsušuje. To pomeni manj ekstremov med sušo in mokroto, korenine pa imajo bolj stabilno okolje. Poleg tega mulč zavira rast plevela, ki bi sicer pil dragoceno vlago.
Gnojenje naj bo uravnoteženo
Gnojila z visokim deležem dušika lahko spodbudijo rast listov in hitrejšo tvorbo plodov, a tanko lupino. Paradižniki bodo bolj nagnjeni k pokanju. Izberite gnojila z uravnoteženim razmerjem NPK (dušik-fosfor-kalij), s poudarkom na kaliju, ki krepi celične stene in izboljšuje odpornost lupine.
Odličen naravni vir kalija je pepel iz lesa, ki ga lahko potresete okoli rastlin, a v zmernih količinah.
Pametno izbirajte sorte
Nekatere sorte so preprosto bolj odporne na pokanje. Hibridi F1 so pogosto vzgojeni prav z mislijo na čvrsto lupino in boljšo skladiščno sposobnost. Čeprav stari vrtnarji radi posežejo po dediščinskih sortah zaradi okusa, je za tiste, ki želijo čim manj razpok, smiselno vsaj del gredic posaditi z novimi križanci.
Preudarno z odstranjevanjem listov
Mnogi vrtnarji odstranjujejo spodnje liste, da bi izboljšali kroženje zraka in zmanjšali možnost bolezni. S tem ni nič narobe, a če hkrati izpostavite plodove močnemu soncu, se lahko razmere v notranjosti hitro spremenijo, kar spodbuja pokanje. Naj bo odstranjevanje listja postopno, tako da plodovi ostanejo vsaj delno v senci.
Tudi zalivanje v zadnjem trenutku lahko reši stvar
Če vreme napoveduje obilno deževje po daljšem suhem obdobju, rastline temeljito zalijte dan ali dva pred dežjem. Tako se bodo napile postopoma, razlika ob naravnem nalivu pa ne bo tako velika. Ta trik pogosto pomaga preprečiti, da bi se plodovi dobesedno razgnali pod pritiskom nenadnega dotoka vode.
Manj pokanja, več sladkih grižljajev
Paradižnik, ki ne poka, ostane sočen, sladek in brez nezaželenih obiskovalcev, kot so mušice in ose. S skrbno izbiro sort, premišljeno zalivalno rutino in kančkom preventivne vrtnarske modrosti boste poleti v kuhinji ali na krožniku uživali le v zdravih, nepoškodovanih plodovih.
Tako boste iz svojega vrta res potegnili največ. Poleg tega vas bo pogled na popolne, sijoče paradižnike vedno znova razveselil in potrdil, da ste delo opravili dobro.
