Sredi septembra se slovenske planine umirijo. Krave gredo proti dolini, pastirji zapirajo stanove, koče krajšajo urnik ali že obešajo tablo »do spomladi«. Avtobusi so redkejši, parkirišča pri izhodiščih pa pogosto prijaznejša kot avgusta. To je nedelja, ki jo pohodniki ljubijo in ki jo začetniki podcenijo. Dan je krajši. Senca je hladnejša. Veter na grebenu ni več poletni. A svetloba je mehka, gozd rumenejši in tišina resnična. Izlet v hribe zdaj ni »še en poletni«. Je prvi jesenski.
Spodaj je, kako izbrati turo, ki se izide, preden se stemni, kaj nesti v nahrbtniku in zakaj je zgodnji start pomembnejši kot vrh. Ni treba Triglava. Pohorje, Pohorska pot, Kamniške predgorje, Karavanke z nižje, Snežnik, Gorjanci, Škofjeloško – vse to je september. Cilj je, da pridete dol pri dnevni svetlobi in da vas zaprta koča ne ujame lačne in prezeble. Planine so prazne z razlogom. Vi ste gost, ki gre mimo, ne tisti, ki pričakuje sir in žgance na vsakem ovinku.
Krajši dan pomeni krajšo turo
Septembra sonce zahaja opazno prej kot v juliju. To ni razlog za paniko, je razlog za uro odhoda. Če tura traja štiri ure hoje, ne začenjajte ob dveh. Začnite zjutraj, jejte malico na poti, vrnite se popoldne. Otroci in psi potrebujejo še rezervo. Gozd se stemni prej kot greben. Čelna svetilka v nahrbtniku ni sramota – je za zamudo, ne za načrt. Izberite krožno pot ali pot, kjer se lahko obrnete. Vrh, ki »mora biti«, je slaba motivacija, ko so noge že mrzle in je parking edini cilj, ki ga telo še razume.
Koče niso samoumevne
Pred odhodom preverite, ali je koča odprta. Telefon, stran Planinske zveze, zapis na vratih od lanskega tedna – raje dve uri prej pokličite. Če je zaprta, nesite svoj čaj, kruh, jabolko. Ne računajte na vodo iz pipe pri domu. Studenci so še tu, a ne na vsaki poti. Denar v gotovini je včasih še vedno edini način, če koča dela. In če je odprta, bodite kratki in hvaležni: osebje zapira sezono, ni julijski vrvež. En čaj, en zavitek, hvala, naprej.
Plasti, ne ena debela jakna
Jutro v dolini je lahko milo, greben hladen, spust spet topel. Majica, tanka jopica, vetrovka, v nahrbtniku kapa in rokavice, tudi če se zdi čudno. Noge v dolgih hlačah ali pajkicah – septembrski grmovje in klopi še niso končali. Obutev, ki jo poznate, ne novi čevlji za »pravo jesen«. Nogavice rezervne, če je rosa mokre trave. Sonce je nizko in še vedno opeče obraz; krema in kapa nista samo julij. Veter na planini, kjer ni več živine, piha drugače – ni zavetja za hleve. Zato plast, ki jo zadržite, ne jakna, ki jo že na parkirišču pregreje.
- Zgodnji start, ura za obrat, čelna svetilka za zamudo.
- Preverjena koča; lastna malica, če je zaprta.
- Plasti oblačil, kapa, rezerva za veter na grebenu.
- Krajša tura, ki jo zmorete pred mrakom, ne »pravi vrh«.
Otroci in prvi jesenski izlet
Otroci zmrznejo prej, ko se ustavijo. Malica naj bo pogosta, ne ena velika na vrhu. Igra »do tistega križa« je boljša kot obljuba razgleda, ki ga še ne razumejo. Prazna planina je zanje včasih čudna: ni krav, ni sira, je veter. Povejte, da so živali že v dolini. To je nauk o letnem času, ne samo hoja. Če joka od mraza, dol, ne »še deset minut«. September odpusti, da ste se obrnili. Ne odpusti podhladitve zaradi ponosa.
Kje je lepo, ko so planine prazne
Nižje poti so zdaj kraljice: gozdne ceste na Pohorju, razgledi s Šmarne, Kum, Porezen v dobrem vremenu, Krokar, predeli okoli Bleda brez julijskih kolon, Logarska za sprehod, ne nujno za cel krog. Izberite, kar je uro ali dve od doma, da nedelja ne postane vožnja. Parkirajte, kjer je dovoljeno. Prazna planina ni povabilo, da pustite avto na travi. Smeti s seboj. Poti so manj umite z množico; vaš papir ostane dlje viden. To je tudi razlog, zakaj je zdaj lepo: ker je manj nas.
Vreme, ki se spremeni čez dopoldne
Jesenska nedelja lahko začne jasno in se zavije v meglo. Glejte nebo, ne samo aplikacijo zjutraj. Če greben izgine, ostanite v gozdu. Če piha in dežuje, je izlet v hribe lahko sprehod v dolini ob reki. To ni poraz. Mokri kamni so spolzkejši kot poletni. Palice pomagajo. Telefon napolnjen, nekdo doma ve, kam ste šli. To so navade, ki veljajo tudi za »lahke« ture. Prazna planina ne pomeni prazne odgovornosti.
Tišina je del ture, ne ozadje
Ko ni zvonjenja krav, slišite svoje korake. To je lahko čudovito in malo prazno. Ne vklopite zvočnika »za vzdušje«. Ptiči in veter zadoščajo. Če greste v skupini, se dogovorite za tempo najpočasnejšega. Fotografija je lepa, a ne na robu, kjer je trava spolzka. In ko pridete do praznega stanu, ga ne odpirajte. To ni muzej. Je tuj dom, ki čaka zimo. Pogled z razdalje je dovolj. Sir boste kupili v dolini, če ga še kdo proda.
Po izletu se preoblecite, še preden sedete v avto za dolgo vožnjo. Mokra majica na hrbtu naredi slabo voljo do Ljubljane. Čaj iz termosa na parkirišču je boljši kot iskanje gostilne, ki je v nedeljo ob štirih že zaprta. Če najdete odprto, naročite juho. September to razume. Noge na stol, kratko poročilo doma, da ste dol. To zapre dan bolje kot še ena ura iskanja »prave« gostilne.
Danes: nastavite uro odhoda in preverite kočo
Izberite kratko turo, plasti v nahrbtnik, malico, ki ne potrebuje kuhinje na planini. Začnite zgodaj, obrnite se, preden se gozd stemni. Prazne planine so darilo septembra – če jih vzamete z resnim spoštovanjem do ure, vetra in zaprtih vrat.
