Nepojasnjena razdražljivost pred počitnicami
Mnogi starši opazijo, da se njihov otrok v zadnjih tednih šole spremeni. Postane bolj napet, čustveno nestabilen, hitro vzkipi ali se zapre vase. Učitelji pravijo, da razredi proti koncu junija postajajo vse težje obvladljivi, pozornost otrok peša, konflikti se množijo. Zdi se, kot da otroci čutijo, da bo nekaj kmalu drugače – in jih to vznemiri.
V resnici se na koncu šolskega leta v otroških glavah dogaja cela zmeda. Napori, ki so se kopičili mesece, pritiski glede ocen, prehodi med razredi, pa tudi slovo od rutine, učiteljev ali sošolcev – vse to vpliva na otroško doživljanje. Pomembno je, da starši teh vedenj ne razumejo kot trmo ali slabo vzgojo, ampak kot odziv na psihološki stres. V nadaljevanju bomo pogledali, zakaj se otroci tako vedejo in kako jih lahko doma podpremo, ne da bi še dodatno stopnjevali napetost.
Kaj se dogaja z otroki ob koncu šolskega leta?
Utrujenost, ki je ne znajo izraziti
Otroci niso roboti, ki bi obvladovali dolgotrajno koncentracijo. Konec šolskega leta pomeni za večino otrok zadnje atome energije. V telesu se čuti utrujenost, a je pogosto ne znajo ubesediti – namesto tega pride do izbruhov jeze, joka ali kljubovanja.
Utrujenost ni le telesna, temveč predvsem čustvena. Otroci so bili podvrženi številnim zahtevam: učni uspeh, vedenje, odnosi z vrstniki, pričakovanja učiteljev in staršev. Ko se bliža konec, vse te napetosti poiščejo svoj izhod.
Mešani občutki ob zaključevanju
Na prvi pogled se zdi, da otroci komaj čakajo počitnice. A v resnici mnogi občutijo tudi žalost, zaskrbljenost ali nelagodje. Slovo od učiteljev, spremembe razredov, odhodi prijateljev – vse to jih lahko vznemiri, četudi tega ne povedo na glas.
Junijska napetost je tako pogosto preplet pričakovanja in izgube. Celo mlajši otroci zaznajo, da se nekaj zaključuje in da v jeseni nič več ne bo čisto isto.
Prenos stresa iz šolskega okolja
Učitelji so junija pogosto pod dodatnim pritiskom: zaključevanje ocen, priprava zaključnih poročil, organizacija izletov in proslav. Vse to vpliva na razpoloženje v razredu. Čeprav se učitelji trudijo biti enako potrpežljivi kot prej, otroci hitro začutijo spremembo tona, tempa in energije. Vse to se lahko prenese tudi v domače okolje.
Kako prepoznati znake preobremenjenosti
Nenadne spremembe v vedenju
- Otrok, ki je običajno zgovoren, se zapre vase.
- Postane razdražljiv, prepirljiv ali hitro joka.
- Ima težave s spanjem ali se ponoči prebuja.
- Odklanja šolo, naloge ali stike z vrstniki.
Težave s koncentracijo
V tem obdobju otroci pogosto ne sledijo več pouku z enako zbranostjo kot prej. Pozabljajo naloge, ne morejo več sedeti pri miru, so nepovezani v izražanju.
Povečana občutljivost
Tudi majhne pripombe lahko sprožijo močan odziv. Otrok se lahko počuti kritiziran, zapuščen ali neslišan, četudi to ni bil namen odraslih.
Kaj lahko naredimo doma – konkretno in takoj
Znižajmo pričakovanja
Konec leta ni čas za zahtevanje najboljših ocen, popolno vedenje ali natančno opravljanje vseh nalog. Otrok bolj kot uspeha potrebuje občutek varnosti. Če ve, da ga doma ne čaka še več pritiskov, se bo lažje sprostil.
Vprašajmo se:
- Je res nujno, da danes še vadimo branje?
- Se lahko ta naloga preloži na jutri?
- Bi pomagalo, če skupaj napiševa sporočilo učiteljici, da otrok potrebuje dan počitka?
Uvedimo mini rutine razbremenitve
Rutine otrokom dajejo občutek varnosti, a v teh tednih naj bodo lahkotne in sproščujoče:
- Kratek večerni sprehod po večerji.
- Skupno branje pod odejo.
- Jutranji »počasni zajtrk« ob koncu tedna.
Takšni trenutki sporočajo: tukaj si varen, tukaj ni tekmovanja.
Dovolimo jim, da čutijo
Če otrok reče, da mu je dolgčas v šoli, da noče več pisati nalog ali da ga je strah jeseni – ne popravljajmo ga. Prisluhnimo brez popravkov. Pogosto zadostuje le: “Razumem, da ti ni lahko.”
Izogibajmo se frazam, kot so:
- “Saj ni nič hudega.”
- “To pa res ni razlog za jok.”
- “Vsi morajo v šolo, sprijazni se.”
Otrok potrebuje priznanje čustev, ne rešitev.
Pomagajmo s strukturiranjem časa
Otroci ob koncu leta pogosto izgubijo občutek za čas. Lahko jim pomagamo z vizualnim koledarjem (dnevi do počitnic), s simboli (narišemo nahrbtnik za šolo, sonce za izlet, srček za dan s prijatelji) ali preprostim razporedom »danes – jutri – naslednji teden«.
To pomaga zmanjšati negotovost, saj otrok lažje vidi, kaj prihaja.
Kaj pove otrokovo vedenje o našem ritmu doma
Nemir otroka je pogosto tudi ogledalo družinskega tempa. Če starši tekajo med obveznostmi, usklajujejo službo, zaključne sestanke in priprave na dopust, otrok nezavedno ponotranji to napetost. Doma naj bo zato nekaj časa namenjenega čisti tišini, počasnosti in prisotnosti.
Vprašajmo se:
- Kako hitro govorimo z otrokom?
- Kolikokrat v dnevu ga pogledamo v oči?
- Ali ima prostor za počitek brez zaslonov?
Počitnice niso rešitev, če napetost odnesemo s sabo
Mnogi starši si mislijo: še malo, pa bo vse lažje. Pa ni nujno. Če otrok ne dobi možnosti, da izrazi svoje občutke, tudi počitnice ne bodo mirne. Nemir se bo le prestavil v drugo okolje.
Pravi oddih se začne tam, kjer je otrok slišan. Družinske počitnice ne bodo idilične, če se vanje prenese napetost celotnega junija. Naj se sproščanje začne že zdaj – s sprejemanjem.
Otroci čutijo več, kot povedo
Junijska razdražljivost otrok ni muha enodnevnica, ampak klic po podpori. Otroci nam s svojim vedenjem pogosto povedo, kar z besedami ne zmorejo. Ne iščejo dovoljenja, da bi se slabo obnašali, temveč prostora, kjer bodo razumljeni.
Naš odgovor na njihov nemir ne sme biti strožji nadzor, temveč mehkejši pristop. S pogledom, ki vidi onkraj izpada, in roko, ki zna objeti tudi takrat, ko bi nas jezilo. Konec šolskega leta je čas, ko se otroci učijo tudi, kako zaključiti nekaj pomembnega – in pri tem potrebujejo nas bolj kot kadarkoli.
Vir fotografije: Canva/Pixabay
